Harmonika

Želja očeta je bila vedno harmonika

Vedno, ko sem prišla k očetu v garažo, sem videla njegovo harmoniko. Imel je namreč harmoniko, na katero ni znal igrati. Bila je od njegovega očeta, ki pa jo je obvadal. Tako sem videla, da je vedno želel, da bi harmoniko igrala jaz. Jaz pa resnično nisem imela posluha, še manj pa mi je bila všeč harmonika. 

Ko sem si sama ustvarila družino, pa je bil moj oče najbolj ponosen na to, da je moj sin pokazal interes za harmoniko. Tako se je moj sin začel učiti harmoniko. Ne vem, zakaj se je tako odločil, ampak nisem imela prav nič proti, bila sem prav vesela, da je tako. Ko je minilo leto dni, pa sem prvič videla, kako oče in sin sedita skupaj in sin igra na harmoniko. Oče je zraven prepeval. To pa je bilo dovolj, da je oče bil srečen. 

Končno je dobil človeka, ki mu igra na harmoniko in on poje. To so trenutki, ki našim staršem veliko pomenijo. On obožuje mojega sina, sin pa je tudi ponosen na svojega dedka. Ker je sin imel svojo harmoniko, pa je bilo samo vprašanje časa, kdaj bo oče rekel, da naj sin nekaj zaigra na njegovo harmoniko. 

To je bilo res videti lepo. Oče je tako prinesel njegovo harmoniko in jo predal sinu. To sem morala slikati in še danes je ta slika v očetovi garaži. To je bil trenutek, ko sta oba bila srečna. Očetove oči pa so povedale vse. Srečni smo lahko, če se med sinom in dedkom ustvari takšna lepa vez. Tako so otroci bolj srečni, ker imajo dedke, ki so ponosni nanje. 

Želja očeta je bila vedno harmonika