Od nekdaj sem bila jutranji človek in ko sem odrasla so bili eni mojih najlepših trenutkov ravno jutra na morju, ko večina turistov še spi, ko se počasi začnejo pripravljati prodajalci in kavarne in ko je cel dan še zavit v meglico skrivnostnosti ter v zraku dišijo priložnosti, ki jih jutro prinaša s seboj. In tako sem se nekega takega poletnega jutra odpravila na sprehod čez staro mestno jedro pa vse do kamnite obale Kopra. V bližnji kavarni, ki je že odprla svoja vrata sem si vzela še topel francoski rogljiček in skodelico kave za na pot. Ob lahkotnem sprehajanju so tistega jutra moj pogled pritegnile lesene terase Koper, ki so krasile pročelja starejših kot tudi novejših stavb. Čeprav so se zdele te lesene terase Koper med seboj precej podobne, so njihova okrasitev in oprema ter skladanje s hišo govorile zgodbo, ki je pripadala le tisti eni specifični stavbi ozirom domu.

Mirno obalno življenje

Ena lastnost, ki so jo oddajale vse lesene terase Koper je bil občutek miru, takšnega miru, ki ga povezujemo z obalnim življenjem, počasnejšim tempom in hedonizmom. Na eni lesene terase Koper se je v miru sušilo in v vetrcu pozibavalo sveže oprano perilo, ki je zrak napolnilo z vonjem po pralnem prašku. Na drugi lesene terase Koper je mlada družinica že veselo kramljala ob zajtrku in se veselila čofotanja v morski vodi. Naslednje lesene terase Koper so bili naravnost čudoviti vrtovi cvetlic, kot iz galerije. Na nek način so bile kot okno v zasebnost srčnosti polnih domov in pogled v življenje, ki se je odvijalo na njih in za njimi.

Toplina lesa

En detajl mimo katerega p res nisem mogla in ko je zaznamoval tiste najlepše kotičke lesene terase Koper je bil les iz katerega so bile te terase narejene. Ta les je nosil in pričaral toplino, ki jo lahko občutimo ko pomislimo na najlepše spomine otroštva. Hkrati so lesene terase Koper zaradi lesa naravnega izgleda delovale kot del narave in njihovi lastniki so z največjim veseljem bosi postopali po mehkem in trdnem lesu po njihovimi nogami.