Osebnostna rast moje sestre

Včasih, ko sem gledala mojo sestro, se mi je prav smilila, vendar danes vem, da niti vedela ni, da ne živi polno življenje, enostavno je bila srečna v tem svojem življenju, osebnostna rast pa jo niti ni zanimala. Vedno je govorila, da je ne potrebuje, da ona je srečna. 

Minevala so leta in res je zrasla v pošteno žensko, imela je lepo službo, otroka in moža. Ko sem se jaz kot sestra prenehala ubadati z njo, pa se je začela spreminjati. Kar naenkrat ni imela več nasmeha na obrazu, ni imela moči opravljati vsakodnevnih opravil, kljub temu, da je bilo vse v redu. 

Ko sem jo vprašala naj mi odkrito pove, kaj jo muči, pa mi je žalostno priznala, da ni srečna. Vedela sem, da pa je sedaj prišel čas, ko je osebnostna rast potrkala na njena vrata. Končno se je prebudila, jaz sem bila srečna, ker sem ji resnično želela, da spozna tisti nori občutek sreče, adrenalina, tisto iskrico, ki to jo daje osebnostna rast, pa čeprav bo malo zamajalo njeno standardno družinsko življenje. Res Je prišla kriza med njo in njenim možem, kajti začela je dajati v ospredje sebe in tega mož ni bil navajen. Videlo se j, da ga to dobesedno moti in da si jo je podredil, kot njemu paše. 

Ona pa ni morala, niti ni želela živeti več tako, njena osebnostna rast se je razvijala, pa čeprav je vedela, da bodo mogoči v družini problemi. Želela si je, da bi jo mož razumel, ni si želela stran, imela ga je isto rada, kot prej, mogoče še bolj, le sebe je postavila v ospredje. Danes žal vidim, da je njen mož znerviran, nikakor ne sprejme nove nje in zato sem žalostna, kako je lahko takšen egoist. Pa vseeno njena osebnostna rast se je prebudila, njeni dnevi so danes lepi, ima tisto iskrico v očeh in to je zame dovolj, ona pa se bo že sprijaznil.