Ko prodam stanovanje, ostanejo spomini

Že nekaj časa se odločam, da prodam stanovanje in se preselim v hišo, ki sva jo z ženo gradila skozi leta, jo počasi urejala in si pripravljala najin brlog za stara leta. In napočilo je to leto, ko sva uspela urediti vse potrebno, da lahko zaživiva v novem domu.  Ampak je tukaj tudi stanovanje, v katerem sva vzgojila dva otroka, ki sta že odrasla in živita vsak na svojem koncu in širita srečo in veselje, nama pa je ostalo prazno in za ta trenutek nekoliko nepotrebno stanovanje. 

Zato sem prišel na idejo da prodam stanovanje, ga predam nekomu, ki bi v njem doživel vsaj pol toliko lepih spominov, kot smo jih mi. Tukaj so bili naši začetki, preživljali in preživeli vzpone in padce, lepe trenutke, tudi kakšen žalosten se je našel med njimi, a v vsakem primeru je bilo to stanovanje vsem zelo pri srcu. Spomini so privreli na plano, ko se je utrnila misel o tem da prodam stanovanje, najin prvi sin, prvo novo leto v troje, potem se nam je pridružil še drugi in bili smo ena srečna družinica. Najlepši del leta so bili prazniki, ko smo vedno skupaj krasili novoletno jelko, slavnostno prižgali lučke, nastavili mleko in piškote božičku, vse to in še več mi je kar orosilo oko. Ko se spominjamo nekega obdobja, se najpogosteje zadržujemo ravno v teh srčnih trenutkih, ko je bila družina še skupaj, a otroci odrastejo in edino kar nam še ostane so spomini na lepi del skupnega življenja.

Ne da bi bil preveč sentimentalen, ampak vem, da ko enkrat prodam stanovanje, bodo ostali če še spomini v mislih in slikah v albumih. Ne bo več stene z označbami kako sta rastla fanta, treskajočih vrat, ki jih skozi leta nikakor nismo uspeli popraviti, tečne sosede, ki mi je vsak dan utrujala z njenimi tegobami. Vendar me je vseeno prepričalo dejstvo, da je hiška, ustvarjena ravno tako s srcem, kjer bom, ko prodam stanovanje z ženo ustvaril nove spomine.