Naš prijatelj, ki biva na morju, je kupil večji čoln in nas povabil na vožnjo. Z možem sva z veseljem sprejela povabilo in se za vikend odpravila k njemu.

S seboj sva vzela stvari za prenočevanje in nekaj drobnih prigrizkov. Zgodaj zjutraj sva krenila, da bi čim več časa preživela na morju. Prišla sva ravno na jutranjo kavo in zajtrk. Ob kavi smo naredili načrt, kako bomo preživeli dan na vodi: izpluli naj bi pred poldnevom, za kosilo pa bi se ustavili v manjšem pristanišču. Kmalu smo se odpravili proti marini; s prijateljico sva pripravili hladilno torbo in se nato počasi odpravili za možema. Pri privezu sta že preverjala, ali je navtična oprema vsa na mestu in izpravna.

Ko sem videla rešilne jopiče in signalno opremo, sem postala malce nervozna. Do zdaj nisem pomislila, da bi se na čolnu lahko kaj pripetilo. Malo me je navtična oprema streznila, a sem se hitro otepala slabih misli. Pozitivno sem sprejela, da imamo vse s seboj, da bomo varni in sproščeni. Prijatelj pa mi je tudi povedal, da je navtična oprema del obvezne opreme po zakonu.

Na krovu so bila še vesla in pomožni napihljiv čolniček, shranjen pod palubo. Prijatelj je dvignil sidro in počasi smo izpluli iz marine na odprto morje. Preživeli smo prijeten in sproščen dan. Ravno ko smo se nameravali vrniti domov, se je pooblačilo in zapihal je močnejši veter. Prijatelj je vklopil navigacijo in predlagal, da bi se za kratek čas ustavili v bližnjem pristanišču, da nas ne bi ujela nevihta. S prijateljico sva predlagali, da raje nekoliko pospešimo proti domu, saj bi morda ujeli prednost pred nevihto. Tudi to je bila možnost, je odgovoril, sicer pa imamo s seboj zelo dobro navtično opremo za vsako težavo. Na koncu smo se varno in pravočasno vrnili v marino – brez nevihte.